Žitije svetih bratov Kyrilla i Methoda

Details

Kategorija: KULTURA - RELIGIJA - HISTORIJA

Datum: Subota, 25 Jun 2011 16:01

Čitanja: 13600

Svete brata Kyrill i Methodij (Κυρίλλος και Μεθόδιος) jeste velike dobrotnika vsego slovienskego naroda. Oni i jih učeniki biehu slovienski apostoli, iže razširehu hristiansku vieru meždu Slovienami, osnovahu slovienske abecedu i literaturu, načinahu božiju službu v razumivem slovienskem jazyke. Zato sut meždu Slovienami v tečeniji viekov hvaležno vazpominani.

Konstantin (v rimskem monastyrie imenovanij Kyrill) i jego brat Methodij bieste rodiene v gradie Solunj, iže bieše zajedno slovienskij i grečskij. Oni bieste iz slavnego i znanego roda. Jih otec, po imeni Leon, muž bogatij i slavnij, bieše drugim podvojvodom v konstantinopolskem cesarstviji. Podvojvoda bieše jedno iz najvažniejših dostojanstev na konstantinopolskem dvore.

Leon s'plodiše sedm synov, meždu njimi bieše Konstantin najmladiešij, narodienij leta 827, i uže v sedmem letie svojego žitija načaše učiti pisanije i čitanije.

Oba dva brata učiste sebe različni jazyky: grečskij, latinskij i takože dobro znaste uže ot svojego domu čisto slovienskij, iže bieše govorienij ne samo v Makedoniji pred gradskimi vratami solunskimi, no v vsim kraji zajedno s jazykom grečskim.

Jih otec Lev umrieše v 841 letie, kogda Konstantin bieše 14 let starij. Theokist, starešina i upravitielj cesarskego dvora, rodak iz istego grada jako Konstantin, uslyše o trudnoljubivim učeniji jego poslaše Konstantina v Carigrad (Κονσταντινούπολις), da by se tamo učil zajedno s mladim cesarom. Sdie Konstantin izv'ršiše kromie grammatiky takože geometriju, filosofiju, aritmetiku, retoriku, astronomiju, logiku i muziku. Zatože Konstantin bieše velikopobožnij i velikoučenij, bieše vsimi nazvanij Konstantin Filosof.

Theokist daše Konstantinu oblast v svojem domie, i pozvoliše jemu hoditi svobodno v cesarskij dom, kdie hotieše jego oženiti s vysoko znanoj ženoj ot dvora cesarskego, i hotieše da by Konstantin v tečeniji vremene byl povyšenij na vysokego činovnika u dvora.

No Konstantin ne hotie da by s njim tako bylo, i v'stupiše v duhovskij stav i staneše knižničarom pri patriarhe v carigradskem hramie Svetej Sofije ('Αγια Σοφία). No on ostaše malo časa v tej službie i otideše tajno na uzko morje (Marmanske morje) kdie skryše sebe v monastir (dnes to miesto jest bliz tureckego grada Bursa) na polovicu leta. Potom on vratiše iznovo v Carigrad, no ne hotie byti povratno knižničarom i staneše javnim učiteljem filosofije i učiše domačni i strani učeniki.

I jako že bieše Konstantin ještie mladij, na prikazanije ot cesara, besedovaše v učenej disputaciji s patriarhom Janom radi obrazoborstva, jako li možut hristijani čestiti ikony i sveti obrazy.

Zatože Konstantin znaše orientalni jazyky, bieše poslanij v 851 letie v Bagdad k ljudim muslimskej viery v krajinu saracensku, kdie imaše veliku besedu i diskuziju o viere hristijanskej. Konstantin tamo premožeše svojih protivnikov i slavno v disputaciji pobiediše.

Methodij, brat Konstantina bieše niekoliko let vysokij činovnik, upravitelj slovienskej krajiny, vazmožno Strumskej (ne jest znano točno). Posleže Methodij opustiše tuto dostojanstvo i otideše v monastir na goru Olymp pri Marmarskom morji (dnes grad Bursa), kdie žijehu sveti otci. Tamo bieše postrižen i vstupiše v duhovskij stav.

Konstantin povratiše iz krajiny Saracenskej, otideše za svojim bratom Methodijom na goru Olympsku. Tu oba dva brata pobožno, Bogu ugodno žijeste, moliste, bdieste i postiste.

Hazarski ljudi prosihu cesara, da by jim biehu poslani niejaki muži učeni, dobro znajušti vieru hristiansku, radi temu, že Hazari biehu rešili problem, koju vieru sebie prijmuti. Cesar poslaše Konstantina i Methodija. Oni otideste iz Carigrada v 857 letie k Hazarom kdie snažno i priležno kazaste i braniste hristiansku vieru v besedah s stranimi učenikami.

Tamo oni dokazaste pravdu hristianskego vierozakona tako jasno, že dobiste pozvolenije za vsih, kojiže by hotieli hristiansku vieru svobodno prijmuti i pokrstiti sebe. Blizu do 200 ljudih bieše tamo pokrstieno.

V tečeniji puti k Hazarom, v gradie Herson (Tavrinskij Herson), tamo žijuštij vladyka posle besedovaniji s Konstantinom, prikazaše svojim rabom iskati i naiti tielo svetego Klimenta, iže prežde viekov bieše vladal ovej krajině, i bieše byl umučen v 102 letie. Tielo sv. Klimenta bieše objavieno ponovo i jego tielesni ostatky biehu previezeni nazad v Carigrad Konstantinom i Methodijom s velikoj slavoj.

V Carigradie žiješe Konstantin pri cerkvi Svetih apostolov. Methodij otideše v monastir Polihron, kdie bieše igumenom starešinom.

Slovieni, žijušti v tih vremenah na Balkanskom poloostrovie biehu razsuti po obširnej krajinie, dieljom svobodno, dieljom pod Grečskoj vladoj i dieljom pod vladenijem Uralskih Bulgarov. Slovieni svobodni, stojušti pod vladoj Grečskoj prebyvahu v Traciji, Livadiji i takože na Peloponese.

V letah 746-799 biehu Slovieni na Balkanie tako mnogo pomnoženi i razšireni, že oni v’selehu takože krajinu Maloasijsku, kdie bieše ot njih zbudovan grad Obsek (grečski Obsedion). Okolo dvie sto tysača ljudij preselihu v Malu Asiju i osnovahu tamo različne grady, vsi i sela. Grad Obsek bieše tako mnogo ljudnatij, že jego žitielji v letie 945 udarihu s silnymi oruženymi voji v Pelopones.

Mnogi Slovieni držajušti se vlády grečskej, dostahu vysoka dostojanstva, duhovna i svietska v grečskom cesarstviji.Na primier muž zvanij Dobrogost - upravitelj grečskego morskego vojska, Vsegerd – vojevoda kojže braniše cesarstvo protiv Persiji v letah 555-556, vojevoda Tatimir, velmož Onogost, patriarha carigradskij Niceta, Damijan – komornik cesara Mihaila i takože cesari Justinian i Basilij biehu slovienskego roda.

Balkanski Slovieni biehu davno před Kyrilom na hristiansku vieru obratieni, no na žalost neimahu svojih slovienskih knig, pismen, ni čitanije ni učenije, i zato biehu neredko opet obratieni v poganstvo nazad, takože ubo bolšinstvo iz njih žijehu v Bulgariji, podjarmieno poganskim vladarjam.

Učenij Konstantin dobro znaješe, že drugi narody (Armeni, Iberi, Kopti, Syrjani, ...) imahu v svojih jazykah, različnih ot grečskego, napisani vierozakony i bogoslužebni knigy. Radi temu Konstantin hotie, da by takože Slovieni imali svoje slovienske pismo.

Leta 855 Konstantin (Kyril) stvoriše kompletno novi slovienski pismena, iže biehu po zvuku slovienskemu jazyku priložna i upraviena, no po vidieniju ot grečskih, hebrejskih i latinskih jasno različna. Tuti pismena sut zvany Glagolica. Kyril načaše brzo prekladati božiju službu po obredu pravoslavnom na jazyk slovienskij. S velikoj radostij bieše prijiman tutoj dar meždu Slovieny, brzo i veselo bieše razširena služba božja meždu svobodnymi i poddanymi ljudmi v grečskoj i bolgarskoj državie v letah 855-862.

(Tuto jest mnogo interesno! V drugih pramenah se piše, že Glagolica je vaznikla pozdnieje: samo v kratkem tečeniji 4 dnov pred putovanijem na Veliku Moravu g. 863.)

Uralski Bulgari, ljudi neslovienski, iže v letah 678-860 priidehu v krajinu Mesijsku iz svojej starej domoviny i naselihu blizko slovienskih v'selenij. Vojevodi bulgarski v kupie s svojimi vojski, nevelikimi no hrabrimi, postavihu svoju v'rhnu vladu nad Slovienami. V tečeniji let, divi Bulgari iže žijehu se Slovieny kojimže vladahu, prijmihu mirne i pokojne žitije slovienskih zemljediejatelov i ob niekoliko i ne mnogo zim, Bulgari i Slovieni biehu sdruženy tako dobro, že Bulgari prijmihu nravy i obyčaje slovienske i na kraju takože jih jazyk i vieru hristiansku.

Otnošeno, bulgarski Slovieni prijmihu ot svojih gospodov narodne ime, iže držut do dnešnih dnov.

Pomnogu važna premiena bieše u Bulgarov v letie 861. Tuto leto, vojevoda Boris prijmišek'rstienije hristianske s čeljadij svojoj. Vojevoda Boris bieše velmi tv'rdij človiek, grubij i nepokornij, no v tih letah, d'ržava jego, bieše napadnuta različnimi tegotami, bezštastijami i neradostimi, tamo biehu vojny, pov'staneše glad velikij, mor i poguba. Byzanstkij cesar Mihail dvignuše s vladoj i možtij svojoj nad Borisa, na morji i na suhu.

Sestra vojevody Borisa, bieše viery hristianskej i dva monaha Teodor Kufara i Methodij. Oni vsi, v'kupie, govorihu k vojevodu Borisu, da by pristupil k viere hristianskej. Radi temu vsemu, Boris pokloniše svoju glavu i prijmiše svetij k'rst pod imenom Mihail. Ot tih let bieše zvan Mihail Boris.

V tih letah Bulgarska d'ržava bieše razpnuta ne takmo na krajinah dnešnej Bulgariji, no takože na krajinah dnešnej Rumeniji, Sedmigradska i razprostrena do reky Dunaj u gradu Pešt i daleko tamo kdie bieše granica s Velikoj Moravoj.

Světa brata Kyrill i Methodij i jih misija na Velikej Moravie

V 863 letie, moravskij vladyka Rastislav, domačnimi zvan Rastic, uslyšeše o slovienskej službie bogu, o bogoslužebnih knigah napisanih v slovienskem jazyke iže biehu upotrebieni v božej službie meždu slovieny na balkanskom poloostrovie.

Rastislav s'zvaše sbor svojih činovnikov i posle besedy, napisaše pismo grečskemu cesaru Mihalu, da by jemu poslal učitelje i zakoniky, ktori govorijut slovienskim jazykom.

V pismu bieše napisano:

Ljudim našim poganstva se otv'rgašim i po hristiansku se zakona držuštim učitela ne imajeme takego, iže by nam v  svoj jazyk istu vieru hristiansku s'kazal, da by i drugi strany i narody tuto sut vidieli i hotieli nam podobiti se, s'ravniti s nami i nasledovati svetu vieru hristiansku. Tako pošli nam vladyko episkopa i učitela takego, bo ot vas na vsi strany dobrij zakon izhodi.

Cesar s'braše s'bor i prizvaše Konstantina Filosofa, rekaše jemu: „ Filosofe, nam potreba jest tebie tamo iti.Ty i tvoj brat Methodij jesta iz grada Solunskego i vsi solunski rodaci znajut čisto slovienski. “

Ot'vietiše jemu Filosof : „S radostij idu tamo, ako-li imajut bukvy v jazyk svoj.“

Ot'reče jemu cesar : „Ne imajut, no ašte-li ty hočeš, može to tebie Bog dati. “

Učennij muž ot'govoriše : „ Ako-li neimajut svojih pismen, kto može na vodie besedu napisati i nebyti razkolnikom i krivovernikom viery hristianskej?"

No posle besedy s Cesarom vazmeše na sebe velike dielo, ideše na molitvu, pokloni se Bogu i složinovapismenai načnešepisatievangelijsku besedu : „Izkoni bie Slovo, i Slovo bie u Boga, i Bog bie to Slovo …, i pročeje.

Bieše velika radost u Cesara i on poslaše Konstantina k Rastislavu s darami i s ostatkami svetego Klimenta. Zajedno s Konstantinom ideše takože jego brat Methodij i družina 5 pomočnikov (Angelarij, Naum, Sava, Lazar i Kliment).

Konstantin i Methodij doideste v Veliku Moravu. Kogda Moravjani uslyšehu o jih prihodie i o svetem evangeliji ot Konstantina v slovienskij jazyk prevedenem, zaradovahu se veliko. Rastislav prijmuše jih s velikoj slavoj i oba dva slovienska apostola načneste svoje dielo s  velikim us'rdiem. Načneste budovati c'rkvenu organizaciju, novi učilišta, s'birati novih učenikov i učiti jih služiti božiju službu, prevoditi s pomočnikami bogoslužebne knigi i tako širiste vieru i prosvietu v zemlji vladyky Rastislava. Bog bieše vazradovan nad tutimi slavnimi činy i diavol ostaše na sramotie.

Daleko i široko po vsij Moravie bieše razglašeno, že slovienski duhovni pastyri kažut i služi božiju službu v razumivem slovienskem jazyke. B'rzo se naidehu protivniki i neprjatelji tutego dobrego diela i načnehu govoriti : „ Ne jest Bogu dobro slaviti božiju službu v narodnih jazykah. Ako-li by Bog tako hočel, izp'rva by dal je povelenije da by božija služba byla tako služena. Sut samo tri sveti jazyky v ktorih jest možno slaviti Boga. Jazyk jevrejskij, g'rčskij i latinskij.

Tri leta žijeste brata v gradie Velegrad, na Velikoj Moravie, v zemlji Rastislava. Potom Konstantin s Methodijem otideste na put do Rima, črez zemlju blatenskego vladyky Kocela, syna Nitranskego Pribiny, v tih letah ještie poganskego.

Vladyka Kocel prijmuše jih namnoze dobro, zaradovaše sebe nad slovienskimi pismenami i takože naučiše jih sebe dobro pisati. Tamo v Koceljovom glavnom i prestolnom miestie zvanim Blatnograd (madj. Szalavar) naučiste Konstantin s Methodijem pisati slovienske pismo mnogo novih učenikov.

(prod'lženije članka jest v pisaniji )

gramatika.....http://www.zkracovatko.cz/MP1jni

(ns)