Založeňja za medžuslovjanski jezyk

Details

Kategorija: NAUKA - TEHNIKA

Datum: Petek, 27 Januar 2012 18:25

Čitanja: 9649

Mnogo děje se na medžuslovjanskom frontě. Ješče dva lěta tomu nazad iměsmo tri oddělne jezyčne projekty: Slovjanski, Slovioski i Novoslovienski. Poslě uspěšnogo slivaňja prvyh dvu, nyně ostali sut dva projekty, kotori cěly čas sut v polnym dvižeňju. Interesno, že sejčas proces ne odigryvaje se dragoju svědomogo slivaňja gramatik i slovnikov. Vměsto togo, povstaňje jednoj občej společnosti jest pričinilo postupne sbližaňje. Blagodareč obustrannoj dobroj voli i bezpreryvnoj diskusiji razliki medžu slovjanskim i novoslovienskim pomalu smenšajut se. Jest li zatom naděja, že slovjanski i novoslovienski srastut se ješče množěj, do takogo stupnja, že možno bude to nazvati sjedinjeňje?

Nikto togo ne znaje, ale někoji sred naših koristnikov izglašajut mněňje, že dobro bylo by truditi v toj směr. Ne toliko za to, že nikomu ne sut potrebni dva oddělni systemi kotori v principě dělajut to samo, ale takože za to, že byťje dvu standardov jest zaměšajuče za ljudi, kotori hočut se učiti. Ibo ne vsjaka osoba uči se pametajuč pravila; sut takože ljudi, kotori učet se čitajuč teksty.

Draga k kompromisu

Nedavno jesmo mnogo diskutovali o osobnyh elementah, na priklad o končinah razkaznikov i pridavnikov. Taki podhod može někogda vesti k dobromu rezultatu, ale imaje nedostatki. Često v takih diskusijah dominujut osobni vkusy i mněňja, padajut razni diki pomysly i legko trati se iz oka veči obraz. Sut takože ini možni podhody, na priklad, tupo govoreč: «Vozmimo tvoje glagoly i moje imenniki». Ale take trgovaňje očevidno ne čini dobrogo jezyka. Protivno, jest riziko, že novy jezyk bude loši než dva popredňi! Prvy podhod jest premedly, vtory jest prebystry, a oba vodet k nekonsistenciji. Medžuslovjanski je povinen byti ne toliko kompromis medžu slovjanskom i novoslovienskom, ale pred vsěm kompromis medžu prirodnymi jezykami.

Izhodžu iz predpoložeňja, že vsjaki dobry umětny jezyk načinaje se od dobrogo projektovaňja. Početkujuči jezykotvoriteli često načinajut od čisl, tabelov ili rěčeň, a něčo vyše izkušeni jezykotvoriteli znajut už, že treba prvo razrabotati fonologiju. Ale pravda jest, že daže togda jest šans, že jezyk bude pusta skorlupa. Ibo na osnově čego izbiraje se zvuki, bukvy, slova i končiny? Ako li hoče se pravilno stvoriti jezyk, treba vsěgda načeti od principov projektovaňja. To jest fundament vsjakoj arhitektury. Kogda buduje se dom, ne načinaje se od stupeniščja ili od dveri, načinaje se od plana i potom od fundamentov! Treba zatom prvo formulovati principy projektovaňja, a te principy ustanavjaje cěľ.

Obči cěľ, razni podhody

Myslju, že slovjanski i novoslovienski sut soglasni odnosno glavnogo cělja medžuslovjanskogo jezyka: maksimalna razumlivosť za Slovjanov. Jest takože vtorny cěľ: že by jezyk byl legko učimy i koristimy.

Kako realizovati te cělje? Tu objavjajut se razliki medžu našimi podhodami. Principy slovjanskogo sut objasnjeni v detalah.¹ Kratko govoreč: slovjanski jest oproščeny model, sostavjeny iz elementov jestvujučih vo vsěh živyh slovjanskih jezykah ili v množinstvě, pri čem konsistencija dosegaje se posredstvom etymologičnoj pravilnosti v odnošeňju k praslovjanskomu jezyku. Principy projektovaňja novoslovienskogo ne sut bližěj opisani, ale na jej stranicah nahodet se někoje ukazaňja v dobrom směrě: «Projekt novoslovienskego jezyka jest naučna formalizacija takej univerzalnej slovienskej reči» i dalěj: «Novoslovienski jezyk jest studia, kojaže by byla podoba kyrillomethodijskego staroslovienskeho jezyka, ako li by on jest neprestano rastl sled živih narodnih jezykov i absorboval jest rovne diejanija, jakeže sut imali živi narodni jezyky».²

V jednom rěčeňju, slovjanski jest synteza živyh slovjanskih jezykov na osnově togo, čo dělaje množinstvo, uproščena koliko možno bez utraty prirodnosti, a novoslovienski jest prodolžeňje starocrkovnoslovjanskogo jezyka, modernizovane i oproščene na osnově živyh jezykov. Ključove slovo jest «množinstvo» za slovjanski, «staroslovjanski» za novoslovienski. V obu padah rolju igrajut takože elementy prirodnogo razviťja, živyh jezykov i oproščeňja.

Synteza

Ako li iskaje se syntezu medžu nimi, treba prvo pozrěti na te principy i najdti balans medžu trěma polusami: prajezyk <> množinstvo živyh jezykov <> oproščeňje. Pred vvedeňjem oproščeň treba nam prvo poznati, čo oprostimo, zatom načnimo od prvyh dvu. Izzov jest izrazny: strana slovjanskogo povinna jest uznati, že daže arhaizmy i razvezaňja, suče jedino v menšinstvě jezykov, jednakže mogut byti razumlive takože za ostalyh, a strana novoslovienskogo povinna jest prijeti, že rěšeňje množinstva živyh jezykov takože jest važne. Jedno možne rěšeňje jest:

• ako SCS i množinstvo sut suglasni, nikaka diskusija ne bude potrebna;
• ako razvezaňje SCS jest žive v značnom menšinstvě, može izigrati pod uslovjem, že ne jest premnogo škodlive za reštu;
• ako protivnosť medžu SCS i množinstvom jest mnogo ostra, možemo diskutovati čo jest lěpše, ili eventualno predlagati obě opcije;
• ako razvezaňje SCS jest izumrělo ili prožilo jedino v maloj menšinstvě, slědimo množinstvu.

Glasovaňje v slovjanskom

Pojeťja «množinstvo» i «menšinstvo» sut očevidno mnogo abstrakcijne. Zvlastě v grupovyh projektah krajno važne sut objektivne kriterija, inako diskusije o tom, čo jest lěpše i kto čo hoče ne imajut koňca. Ako li čislimo kolikosť govoriteljev, možemo směsta odmetati cělu ideju medžuslovjanskogo jezyka i adoptovati russki. Iz vědomyh pričin to ne jest mudre razvezaňje. Za to slovjanski jest izbral drugi podhod: system glasovaňja. Smysl togo systema jest poděl slovjanskih jezykov na osnově pokrovnosti v tri grupy, a každoj grupy v dvě podgrupy. Vsje grupy i podgrupy važet se ravno. Vslěd togo, russki i poľski imajut po 1 glas (ne za to, že imajut najmnogo govoriteljev, ale za to, že sut podgrupy), a ukrajinski, bělorusski, česski, slovačski, slovenski, srbohrvatski, makedonski i bulgarski imajut po 0,5 glasa. Jezyki imajuči meněj než milion govoriteljev ne glasujut, čo takože izključaje izumrěle jezyki. V tom systemě, množinstvo znači: večěj než tri glasy. Iz definicije izigryvaje razvezaňje, kotore jestvuje minimalno v četyrěh (iz šesti) podgrupah. «Značne menšinstvo» generalno definiuje se kak 2-3 glasy. Imajemo izkušeňje, že toj poděl davaje v obče spravědlive rezultaty.

Poslě šesti lět raboty mogu pověděti, že sam system jest dobry, ale lgal byh pišuč že ne imaje nedostatkov. Znajemo už, že sred jezykov često tvoret se sěverne «koalicije» (vzhodnoslovjanski-poľski, zapadnoslovjanski-bělorusski-ukrajinski), kotore čestěj pobědajut nad južnoslovjanskim než odvratno. Može to samo v sobě ne jest nespravědlive, tomu že slovenski i srbohrvatski sut něčo dalěj odplyvali od prvovzora než rešta; jednakže, ako li hočemo, že južni Slovjani razumějut medžuslovjanski tako samo dobro, kako drugi, treba kako-buď korigovati tu situaciju.

Drugi nedostatok jest fakt, že jezyki s meněj než milion govoriteljami ne imajut glasa. Onogda to rěšeňje běše podjete iz praktičnyh pričin: slovniki i gramatiki těh jezykov běhu malo dostupni, poiskivaňje slov v 10 slovnikah jest už mnogo raboty, a vsjak ti mali jezyki ne sdělali by velikoj razliki. Jednakže srbolužičski jest sovsěm nezavisna podgrupa i zaslužuje specialnu uvagu; može na priklad byti dokazom, že někaka harakteristika jestvuje v zapadnoslovjanskom. Kromě togo, Srbolužičani redko znajut drugogo slovjanskogo jezyka. Takože rusinski imaje specialne cěnnosti: toj jezyk jest vzhodnoslovjanski, ale děli mnoge harakteristiki s zapadnymi i južnymi jezykami. Jest to jezyk blizko miliona ljudi, kotory nahodi se najmnogo na središčju iz vsěh.

A tretja věč: toj system sovsěm ne imaje svezi s etymologiju. V slovjanskom obovezuje nepisany princip, že v padě sumněňja etymologija imaje prednosť, ale to jest vsje.

Glasovaňje s udělom staroslovjanskogo i malyh jezykov

Jasno jest, že v novom systemě staroslovjanski povinen jest igrati važnu rolju. Zatom treba mu priděliti glasy. Vidžu k tomu razne možnosti. Ako li zakladajemo, že staroslovjanski bude iměti polovinu glasov, togda iz modernizacije ničo ne bude: dostačilo by, že by jedin jediny jezyk dělil s nim harakteristiku. Iz drugoj strany, ako li staroslovjanski iměl by pol glasa ili daže jedin glas, mogl by v najlěpšim padě funkcionovati kako arbiter, ale kromě togo velikoj razliki by ne sdělal. Za to mojim mněňjem najlogičny byl by izbor za dva glasy – tolikože samo kak jedna cěla grupa. V takom padě staroslovjanski potrebuje podpor jednoj grupy (na priklad južnoslovjanskoj) + jednogo jedinogo jezyka, že by tvoril solidne množinstvo. A v padě ubědžajučego množinstva živyh jezykov, ti poslědni izigryvajut.

Tomu že starocrkovnoslovjanski nosi v sobě někoje harakteristiki mnogo specifične za bulgarsko-makedonsku podgrupu, staroslovjanski treba razděliti na starocrkovnoslovjanski i praslovjanski. Pri tom treba pomněti, že starocrkovnoslovjanski v principě běše mnogo blizki praslovjanskomu i oba jezyki istno byli by vzajěmno razumlivi, ale takože sodrživaše elementy, kotori različahu go od vsěh ostalyh městnyh narěčij.

Ako li budujemo novy system glasovaňja, imajemo takože možnosť vključeňja jezykov, kotori raněj v slovjanskom ne glasovahu. Skažimo, že gornosrbski, dolnosrbski, rusinski i kašubski dostanut po 0,25 glasa. V takom padě treba nam popraviti balans medžu grupami, že by poděl medžu zapadno-, vzhodno- i južnoslovjanskom byl ravny. Predlagam slědujuči model, v kotorom vsjaka vetva imaje 2,5 glasa (zajedno 10 glasov):

Efekty

Očevidno taki razširjeny system glasovaňja ne bude potrebny k tvorjeňju slovnika, ibo ondě možno daže dodati vsje slova iz staroslovjanskogo; kategorizacija odbyvaje se s pomočju uravňev. Ne, system odnosi se pred vsěm k podjeťja rěšeň za gramatiku i fonologiju. Na priklad:

• dějaješ <> dělaš: obě opcije imajut 5 glasov, prva imaje večěj govoriteljev → -aje- izigryvaje
• e ≠ ě (5,5), e = ě (3), e ≈ ě (1,5) → različajemo medžu e i ě
• ъ > o (3,75), ъ (3), e (2,25), a (1) → o izigryvaje
• tj > č (3), c (2,5), tj/ć (2,25), št (1,75), kj (0,5) → č
• kosť (6,75), kost (3,25) → kosť izigryvaje
• bez dvojstvenogo čisla (6,5 – 270 mln. govoriteljev), s dvojstvenym čislom (3,5 – 2 mln. govoriteljev) → bez dvojiny
• imperfekt/aorist/perfekt (5), prosty prošly čas (5) → dodati imperfekt s predupredžeňjem
• razkazniki prosi/nesi (7,25), proś/neś (2,75) → prosi! nesi!
• pridavniki m.: -y/-i (7,5), -i (2,5); bez -j (5,5) → -y/-i
• pridavniki ž.: -a (6), -aja (4) → -a
• pridavniki sr.: -oje (4), -e (3,5), -o (2,5) → bez kontrakcije, -e izigryvaje

A čo s oproščeňjem?

Vyšěj opisany system davaje prvovzor, ale ne razrěšaje v kvestijah oproščeňja. Oproščeňje jest mnogo složena věč, za kotoru težko ustanoviti kake-buď objektivne kriterija. Često byvaje, že oproščeňje za jednogo znači otežeňje za drugogo, a čo jest proste takože zavisi od osoby i sredstva. Ja myslju, že treba načeti od sjego, že byhmo ne podhodili do kvestije v kategorijah «dobro» ili «zlo», a vměsto togo obyčno gledali na razne opcije tako kako sut, ne kako imajut byti. Na priklad, e i ě za Rusov, Slovencev i Srbov zvučet jednakože, za Ukrajincev i Hrvatov inako, za Poljakov i Bulgarov něgda sjak, něgda onak. Takože samo, t i ť na sěverě različajut se, na jugě zvučit identično. Inymi slovami: kosť i dělati sut elastični prvovzory, kost i delati sut flavorizacije ili oproščeňja. Kto može i hoče, nehaj piše polnu versiju, kto ne može ili ne hoče, nehaj opraščaje.

K oproščeňju gramatiki mojim mněňjem najlěpše razvezaňje sut razne opcije: jedna prosta i regularna, jedna naučna i neoproščena (ili legko oproščena). Važno, že by prinajmeněj naučna gramatika iměla naučnu fonologiju, ibo ne vidžu cěnnosti naučnoj gramatiki s oproščenoju fonologiju. Oproščene pravopisaňje snova jest iny problem. Ale kak napisal jesm, to už jest cělkom ina skazka.